MOJA ZGODBA 

Izgorelost sem doživela večkrat. Prvič pri šestnajstih v gimnaziji. Nato kot študentka. Vedno sem naredila vse, pa še malo več. Najboljše. Opravila dva izpita, vodila dva avtobusa ljudi v Benetke. Vse v roku treh dni. Z vso odgovornostjo ... do vseh drugih. Dokler mi niso kolegi povedali, da sem imela epileptični napad. OK, epilepsije sploh nimam. Spomnila se pa tudi nisem ničesar. 

​

V nadaljevanju me je izredna izčrpanost doletela pri prvem otroku, pa potem še pri drugem. Zbujanje osemkrat na noč pač prinese svoj davek. Ko je bil sin star nekaj let, sem imela deset dni tako migreno, da sem dneve preležala v postelji z občutkom, da mi bo razneslo glavo. Potem se je počasi umirilo. Nikomur ni bilo všeč, starši in mož niso vedeli, kaj mi je. V službi me ni bilo skoraj tri tedne. Komaj sem se postavila na noge. 

​

Več let je minilo, ko sem tarnala, da sem utrujena, da ne morem, da grem počivat, ker ne morem. Nato mi je umrla mami.

​

Cel svet se mi je porušil. Z nikomer nisem želela govoriti. Živela sem minuto po minuto. Samo da sem nekako šla naprej. Sama ne vem, kdo mi je poslal knjige, ki so me blagoslovile z znanjem, da sem začela reševati svoje zdravje. Izkazalo se je, da ni samo psihološko, da ni samo veliko dela, pač pa sem v sebi imela virus. Sama sem si plačala preiskave, zaradi katerih me je zdravnik okrcal, češ kako pa ste vedeli, kaj si dati pregledati. Bolniške nisem dobila. 

​

Začela sem se sama zdraviti. Z vsem svojim vedenjem, kar sem ga premogla: prehrana, preučila sem prehranska dopolnila, pomagalo pa mi je tudi 5000-letno znanje tradicionalne kitajske medicine. Začela sem se poslušati. 

Zdaj sem tu. Dodelala sem svoje znanje, tako da ga lahko širim naprej. ​

​